Evolucija človeka: naključja, sreča in nekaj odločilnih prednosti

Pred petdeset tisoč leti so Zemljo poseljevale vsaj tri različne vrste rodu homo. Danes smo tu samo še mi.<p>V dolgi zgodovini razvoja vrste homo sapiens je na&scaron; obstoj večkrat visel na nitki, o čemer pričajo tako imenovana genetska ozka grla, vpisana v na&scaron;o DNK. V na&scaron;em genskem zapisu so tudi sledi srečanj na&scaron;ih prednikov z drugimi predstavniki rodu homo, z neandertalci, ki so poseljevali Evropo in osrednjo Azijo, ter novoodkritimi denisovci, ki so živeli v vzhodni Aziji. Spoznanje, da so denisovci sploh obstajali, je prineslo &scaron;ele odkritje leta 2010, ki je temeljito spremenilo razumevanje evolucije človeka.<br />A če je bilo &scaron;irjenje homo sapiensa po svetu tako učinkovito, pa je po drugi strani trajalo zelo dolgo, precej več kot sto tisoč let, da so se na&scaron;i predniki sploh odpravili iz Afrike. <br />Na vpra&scaron;anje, zakaj je bilo temu tako, &scaron;e nimamo jasnih odgovorov. A tisto, kar danes vemo o razvoju na&scaron;e vrste in o poti, ki nas je pripeljala iz dolge kamene dobe, vsekakor kaže na to, kako lahko imajo relativno drobne spremembe zelo daljnosežne posledice.<br />Evoluciji homo sapiensa smo se posvetili v tokratni Intelekti v družbi prof. dr. <strong>Petre Golja</strong>, ki na ljubljanski Biotehni&scaron;ki fakulteti med drugim predava evolucijo človeka, ter arheologa in antropologa dr. <strong>Manuela Willa</strong> z Univerze v Tübingenu v Nemčiji.<br />Foto: Roke v jami Pettakere, 50 000 pr.n.&scaron;t., Sulawesi, Indonezija , vir: Wikipedia, javna last, izrez</p>